Domov

Spoštovani moji sožupljani!


Vse, kar boste prebrali v nadaljevanju, je moja zelo osebna in intimna izpoved. Dolgo časa nisem mogla govoriti o tem. Danes pa sem dobila moč, da povem tudi vam.

Blagoslovi pokopališč:

Krtina: 31. 10. ob 10h

Dob: 1. 11. ob 14h

Škocjan: 1. 11. ob 16h

Sveta Trojica: 2. 11. ob 1115

Ne vem, ali bi bilo mojemu pokojnemu možu to prav, toda rekla sem si: »On ne potrebuje več vprašanj, kaj lahko in kaj ne.« Sama sem, vdova, postala sem močnejša, želim ostati pokončna ženska. Popolnoma sem svobodna. Sama odločam o svojem življenju, ki mi je še preostalo in mi ga je Bog namenil.

Z vami želim deliti svoja čustva, saj se srečujemo nedeljo za nedeljo v isti cerkvi, na župnijskih romanjih in farnih slovesnostih. Mogoče se bo kdo ozrl vase, se zamislil nad svojim življenjem, nad svojo samoto, se bo kaj naučil od mene. Vesela bom, če se bo to zgodilo.

Danes je natanko dve leti in šest mesecev, odkar mi je umrl mož. Tri mesece sva se poslavljala tiho, brez besed o smrti. Februarja leta 2012 mi je dr. Zakotnik povedal, da ni več zdravil, ki bi preprečevale napredovanje njegove bolezni. Ostajala je samo še protibolečinska terapija. Takrat se mi je sesul svet. Mož je bil še tako vesel in poln upanja. Ni vedel za to kruto resnico. Vsem svojim sem povedala, kako je. Bili so mi velika opora. Njegov brat, duhovnik, mi je bil v posebno veliko duhovno oporo. Prihajal je pogosto k nam. Ko mož ni mogel več v cerkev, smo imeli mašo doma. Prišli so najini najbližji. Veliko smo molili. Vsi smo vedeli in čutili, da se mu življenje izteka. Vsak dan je bilo slabše. Težko je dihal, dušilo ga je.

Zadnjo noč sta bila pri njem njegova brata. Za mano so bile že tri neprespane noči, ko sva bila sama. Vseskozi je vstajal in iskal položaj, da je lažje dihal. Bila sem na koncu svojih moči. Spala sem v zgornjem nadstropju.

V nedeljo je bila v Dobu birma. Zjutraj so vsi prišli k nam: najprej moj brat, sestra, svakinja. S hčerko sva sedeli na postelji in ga držali vsaka za eno roko. Zadnja je prišla nečakinja Eva. Šepetaje je pozdravila, ko je vstopila v sobo. Obrnila sem se k njej in ji rekla: »Eva, kar na glas pozdravi, da te bo slišal!«

Stisnila sem ga za roko in rekla: »Oči, sedaj smo vsi tukaj pri tebi, sedaj lahko greš!« Imel je rahlo priprte oči. Samo dvakrat je mirno izdihnil nežno sapico. Iz daljave sem zaslišala zvonove, ki so slovesno oznanili, da se je v Dobu pričela sv. birma.

Izraz trpljenja na njegovem obrazu je prehajal v blaženi nasmešek. Še vedno sem ga držala za roko. Čutila sem, kako življenje izteka iz njega. Roka je postajala vse hladnejša. Z bratom sva ga hitro oblekla. Iz omare sem potegnila črno srajco z nakazanimi sivimi črtami, ki jo je zelo rad oblekel, in mu dala svetlo sivo kravato, ki jo je nosil na hčerkini  poroki. Bil je lep. Spokojno je ležal na postelji, kot bi spal in se mu sanja nekaj lepega.

Oblekla sem se v črno. Urejali smo za pogreb, skuhali nekaj za kosilo. Hodila sem v sobo in ga gledala. V glavi se mi je vrtel film nazaj. Kako me je imel rad. Kam je šla duša? Duša ne umre, saj imam vendar vero, imam upanje in imam ljubezen. Bog je ljubezen. Začela sem razumeti to resnico. Telo je tempelj Svetega Duha. Bog je v nas, saj nam je dal čustva, da se odzovemo z njimi na vsakodnevne dogodke in dejanja. 

Ob petih popoldne sem poklicala še najbližje sosede, da so se prišli poslovit od njega. Z vsemi je imel dobre odnose. Imeli so ga radi. Imeli smo mašo in po maši ga je pogrebnik odpeljal. V torek je bil pogreb.

Z njegovim odhodom so v meni ugasnila vsa ljubezenska čustva. Bila sem sama, kljub otrokom in prijateljem, ki so me obdajali in mi nudili pomoč. Hrepenela sem po objemu. Želela sem, da se mi v sanjah prikaže in se objameva. Do danes se to še ni zgodilo. Veliko sem molila. Nisem obsojala Boga, zakaj je moral umreti. Prosila sem za moč za stanovitnost, da bom močna ženska, da bodo imeli otroci še naprej dom, da bom delala tisto, kar je bilo obema všeč.

Vrgla sem se v delo. Prvo leto sem urejala dom, vse tisto, kar sva že skupaj načrtovala. Naredili smo sistem za toplo vodo na sončno energijo, zamenjali smo vhodna vrata, ker so bila stara slaba in me je bilo strah, ker sem bila velikokrat sama doma. Uredili smo dvorišče. Veliko sem tudi fizično delala, da sem bila utrujena. Če je bil kakšen dan bolj lagoden, sem šla peš na bližnji hrib, da sem se utrudila. Tako sem lahko spala.

Po enem letu sem se vključila v skupino za ovdovele v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani. Našla sem jih na internetu. Skupino vodi p. dr. Ivan Platovnjak. Še vedno se srečujemo. Tam najdemo svoj azil. Lepo je.

Rada grem k maši tudi med tednom. Ko sem nekega torka zjutraj hitela v Dob, sem se od presenečenja ustavila in nekaj trenutkov gledala to čudo. Na zahodu sem čez ves nebesni obok zagledala mavrico. Hitro sem vzela telefon in slikala. Samo nekaj trenutkov je bila tako močnih barv.

Vem, da  mi je mož poslal znamenje, mavrico. Razlagam si ga tako, da mora moj svet postajati barvitejši. Pustim se presenetiti.

B. I.

 
Knjiga Znamenje - naročilo

Nedavna obvestila

  • Romanje - Krk, 25. in 26.10.2014
    Objavil 29. okt. 2014 01.50 Jure Ferlež
  • Blagoslov kapelice - 29. junij 2014 Blagoslov obnovljene kapelice na Studencu  (video posnetek) in kulturni program.
    Objavil 1. sep. 2014 22.37 Irena Dimc
  • Žegnanje na Krtini, 31.8.14 in razstava o zgodovini cerkve
    Objavil 31. avg. 2014 02.51 Jure Ferlež
  • Krtina; Sv. Rok - 10. maša 16. avgust 2014
    Objavil 16. avg. 2014 02.42 Jure Ferlež
  • Srebrna maša - Janez Jasenc
    Objavil 9. jul. 2014 03.33 Jure Ferlež
Prikaz objav 1 - 5 od 94. Prikaži več »